Sem Irena...
Sem Irena. Ne vem, če sem prej pisala ali delala kaj drugega. Spominjam pa se prvega šivanega slončka, pa prvega kvačkanega šala, pa puloverjev, ki sem jih pletla, ko sem opazovala mamo. Sedela je na fotelju, dolge pletilke so poplesavale med njenimi prsti in ustvarjale nekaj novega…
Nekaj novega – to, da lahko ustvariš nekaj novega in edinstvenega, nekaj, kar lahko pride samo iz tebe, ker se je porodilo v tebi – to fascinantno dejstvo me preseneča še danes in mi daje misliti, kakšna dimenzija je to…
Maske.
Se spomnite, kako smo iskali maske, ko brez njih nismo smeli pomoliti nosu iz stanovanja? Mask pa ni bilo…
Takrat sem vzela rjuhe, na spletu našla preprost kroj in začela šivati. Pa je v hiši zmanjkalo elastike. Porezala sem jo z vetrovk in bund, pa je bilo za silo. Imela sem šivalni stroj, ki mi ga je podarila mama, ko je ugotovila, da njej ne bo več služil. Kupil ji ga je moj pokojni oče, prešvercal ga je iz Nemčije, iz trgovine, kjer so pri Srbu kupovali vsi jugoslovanski šoferji: »Očete i vi dobru mašinu, jeftinu, vsi je uzmu…«
Tako se je ponovno začela moja ustvarjalna pot.